KRAS STRUNJANA MADONNA DI STRUGNANO NOSTRO GIOIELLO

VII/38                                                                                                          17. 9. 2017

» … če  vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

«… se non perdonerete di cuore, ciascuno al proprio fratello!»

(Mt 18, 21-35)

DRUŽINA IN UMETNOST VZGOJE (2)

Pustimo ob strani šolo in poudarimo, da je temeljnega pomena, da se starši ne odpovedo vlogi prvih vzgojiteljev lastnih otrok. Zavedati se morajo, da so prvi, ki skrbijo za njihovo rast, ki presojajo, kaj se učijo, ki razločujejo in po potrebi popravljajo nepravilne drže in obnašanje, kar si privzamejo zunaj družine. Res je, da so mnogi starši "obsedeni" z delom in skrbmi, ovirajo jih zapletenosti sodobnega življenja in jih potisnejo v zadrego nove in vse bolj priganjajoče zahteve otrok. A to jih ne razreši dolžnosti, da spremljajo svoje otroke na poti odpiranja življenju in svetu.
      Zato je potrebno, da damo poudarek na družino kot prvi prostor vzgoje. »Če družina znova najde ponos svojega protagonizma, nadaljuje papež Frančišek, se bodo tako za negotove starše kot za razočarane otroke mnoge stvari spremenile na boljše. Čas je, da se očetje in matere vrnejo iz svojega izgnanstva – ker so se sami zatekli v izgnanstvo, proč od vzgoje otrok – ter da v polnosti prevzamejo svojo vzgojno vlogo.« Brez tega vzgojnega protagonizma staršev se bodo otroci na koncu koncev čutili prepuščene samim sebi. Pomislimo samo – če hočemo biti konkretni – kako so izpolnjeni trenutki v družini, ko se znajdejo starši z otroki sami. Pokazatelj je lahko trenutek obeda. Prijatelj je to označil z besedama "tih"  in "chat". "Tih" kot bi na Gorenjskem rekli: "Tiho!" in angleški izraz "chat", ki v slovarju interneta pomeni "chatirati" (pogovarjati se prek omrežja). Tako se dogaja, ko starši med nadaljevanko zahtevajo, naj bodo otroci tiho, in se otroci zatečejo v chatting s prijateljčki. Tako se trenutek dneva, ko bi se lahko več pogovarjali, se bolj spoznavali in bolj skupno rastli, spreminja v čas medsebojnega odtujevanja!
      Starši naj bi se vprašali, ali se dovolj potrudijo, da bi dojeli, "kje" se resnično nahajajo njihovi otroci v dobi pubertete in odraščanja, kje je njihova duša. Zato mora družina znova postati prostor, v katerem se dihajo pristne vrednote in kjer se tako starši kot otroci trudijo, da bi živeli v zdravih, pozitivnih odnosih, ki so izraz medsebojne ljubezni, iskrenega, potrpežljivega in vztrajnega dialoga, sodelovanja in nežnosti, ki »ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, in vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1Kor 13, 5-7).                                                             

Tudi danes so takšna družinska jedra, še spomni papež: »Koliko čudovitih zgledov krščanskih staršev imamo, ki so polni človeške modrosti in so živ dokaz, da je dobra družinska vzgoja hrbtenica humanizma. Njeno izžarevanje v družbo omogoča, da se izpolnijo vrzeli, zacelijo rane, ozdravi pomanjkanje očetovstva in materinstva, ki prizadenejo manj srečne otro-ke.            To izžarevanje lahko napravi prave čudeže. In v Cerkvi se vsak dan dogajajo takšni čudeži.« O, ko bi se dogajali tudi po naših družinah!

Svetniki tedna in mašni nameni / Intenzioni delle Ss. Messe

* VEROUK smo začeli s skupnim srečanjem na Marijin rojstni dan v petek, 8. septembra. Nakar je stekel že reden pouk po skupinah. Letos imamo tudi trenutek skupnega petja, ki nas je že prvo uro navdal z navdušenjem. Tistih 15' so vabljeni in zaželjeni tudi starši!

* MLADI imajo redna srečanja vsak petek ob 19.00 skupaj z mladimi iz Portoroža in Svete Lucije. Zato so srečanja izmenično v Portorožu in Strunjanu (vsak mesec drugje). Veselimo se jih in računamo na molitev starejših!

* KAJ PA STARŠI? V prepričanju, da so starši (in nihče drug!) prvi vzgojitelji svojih otrok smo pred začetkom veroučnega leta povabili starše k srečanju (ponudili smo štiri možnosti). Hvala vsem, ki ste se odzvali. Prvi del našega pogovora smo objavili pred dvema tednoma, danes pa nudimo še drugi. Vendar znova in posebej vabimo starše kandidatov za birmo v oktobru 2018. Zavedamo se, da brez vas ne moremo začeti birmanskega leta. Srečanje bo v sredo, 27. 9. ob 19.0.

»Najbolj je name napravila vtis množica ob cestah, očetje in mame, ki so dvigali otroke, da bi jih papež videl in jih blagoslovil. Kot bi hoteli reči: "To je moj zaklad, moje upanje, moja prihodnost. V to verjamem." Name je napravila vtis nežnost, oči tistih očetov in mam. Prelepe, prelepe. To je simbol upanja, prihodnosti. Narod, ki je zmožen imeti otroke in jih potem tako pokazati, češ "To je moj zaklad", tak narod ima upanje in ima prihodnost.« To je zadnja podoba, ki je ostala v Frančišku z obiska v Kolumbiji in jo je na povratku zaupal novinarjem v letalu: oči tistega ljudstva z otroki v naročju, ki se z veseljem in ponosom stegujejo k papežu.